Arhiv za Julij, 2009

Tik pred dopustom

sem dobila naročila za uro, tako srčkasto, karkoli. Saj rada rezljam, pa režem, pa vrtam. Amapk tole je bilo pa čez vse. Ni, pa ni mi šlo, pa še dalo se mi ni, pa vročina ……. Vsak izgovor je bil dober. Toda obljuba dela dolg in danes sem po 1 tedenu rezanja in packanja končno skončala ta izdelek. Upam samo da bo naročnici všeč, če pa ne pa tudi nič hudega, mamo doma za1x zadost praznih sten ;-) itak bo pa šla v promet. Nič ne bo doma ostalo, je Nina sporočila, da ji je všeč.

Zelo na hitro sestavila dve dojenčkasti voščilnici, tokrat po dolgem času v 3D tehniki

pobrala po vrtu zelenjavo, uh kumar mamo za izvoz, nekaj sem jih oddala spodnjim, ostalo gre z nami. Bučke sem na hitro popražila na olivnem olju in jih namazala s česnovo omako, zdaj so pripravljene za v skrinjo in potem za žar. Končno precedila še ostanek  vršičkov in itak spet naredila nekaj tega likerja, mast je dober.

Vmes smo peljali Melanijo še na jahanje, da danes naj bi bili pa prisotni vsi, ker bo predstava. Pa otroci pripravijo konje, sčistijo, skrtačijo, jih osedlajo, se postavijo na svoja mesta, potem pa se učiteljica jahanja zadere:” Starši gremo jahat!” Jaz sem skori na rit padla od začudenja. Saj si me lahko predstavljate, kratke hlače, obuta v krokse, mož nič bolje, pa na konja. Ma dobro smo dali tudi to skozi, zanimiva izkušnja, pa mi  za1x ni potegnilo, da bi se šla to na dolgi rok.

Še malo in odpotujemo. Končno tudi naš dopust. Jeeeeeeeeeeeeeee

  • Share/Bookmark

Komentarji (3) »

Jahanje

Naša pubertetna šjora, že zelo dolgo sanja, da bi jahala konje. In ker se nama je z možem ponudila ugodna ponudba, pa še blizu je, sva jo jasno hitro zagrabila in ji že za rojstni dan podarila bon za začetni tečaj jahanja. Da tam neizmerno uživa mi ni treba posebej pisati, pa tudi učiteljica jo pohvali.

Tako sem si včeraj končno vzela čas (jah ponavadi jo tja peljem, odložim in se čez 2 uri vrnem ponjo) in jo opazovala ter naredila nekaj fotk. Itak da je bil mali z menoj in bi tudi on jahal, je pa imel toliko dela s čisto majčkenimi mucki, da je na jahanje pozabil.

Je pa zato danes prišel na svoj račun tudi on. Kaj se mu je smejalo.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Na svet je privekala NINA

Očku Petru, mamici Maji, bratcu Žanu in sestrici Neji se je pridružila še Nina.

ČESTITAMO!

“A spet sestrična?” je rekel naš Miha :-) in se pritoževal da ima samo enega bratranca in zdaj že 6 sestričen. Mogoče pa v novembru dobi bratranca ;-) samo bo treba do takrat počakat.

  • Share/Bookmark

Komentarji (2) »

Tabor PGŠ v Bohinju

Ajme sem s tega tabora prišla domov tako utrujena, kot da bi me tam mlatili celih 7 dni :-)

Vreme je bilo, saj to je tako ali tako vsak dan. Ampak bilo je slabo, napoved iz dneva v dan slabša. Najhuje je to ko se ti podere sistem in potem ne veš kaj bi z 80 otroki počel cel dan, toda otroci se znajo zamotit po svoje in dnevi so bežali mimo nas kljub slabemu vremenu. 2x nam je celo uspelo skočit v vodo, ki je mrzla za znort, noge še nekako gredo not, za vse ostalo rabiš obilo poguma. Otroci so uživali v vožnji s kanuji.

Ni treba posebej povdarjati, da smo skušali izkoristiti vsako minuto ko ni deževalo, da smo izpeljali vse igre mnogoboja.

Kljub dežju smo vsak večer kurili kres in zraven tudi nekaj spekli, jah tudi za želodče je treba poskrbeti.

Igrali med dvema ognjena, košarko, odbojko, nogomet, družabne igre, pismu sem se spomnila da moram na net jet pogledat, če se kje dobi jungle speed. Jako zanimiva igra. Tudi plesali smo,  makareno, račke, sirtaki, ….

Sklepala so se nova prijateljstva, simpatije. Zadnjo noč, ko fantje niso mogli k dekletom v šotor, ker so se te tako fino zavezale so enostavno izpulili kline in dvignili šotorko, najprej kričanje, potem obilo smeha, pa še kline so morali zabiti nazaj. Aja pa ni nam ušlo vsakodnevno ocenjevanje šotorov.

Imeli smo pohod k slapu Savici. Jaz osebno se sploh ne spomnim, kdaj sem bila tam nazadnje, zagotovo 1x v osnovni šoli. Ajme kolk stopnic (baje 550), nikad kraja, pa še moje poškodovana koleno. Gor je še šlo, nazaj grede sem imela pa probleme.

Pa potem še nočni pohod do ladjice v kempu in na pokopališče.

Uuuu kakšne zvedave očke so imeli mlajši otroci in napeta ušesa ko jim je mentor Žiga pripovedoval zgodbo o vojakih. Vmes nas je pošteno namočilo, pa se nismo pretirano obremenjevali s tem. Mi je bilo pa zanimivo, ko mi je med hojo eno dekletce reklo: “Ej Suzi a veš kolk je tole fino. Meni doma nikoli nebi pustili tako po dežju hodit, pa še brez marele. Pa lej kolk mi teče dež z las. Ej zakaj pa ni zvonček na pokopališču pozvonil?” In še in še enih vprašanj. V taboru smo jih ekspresno hitro preoblekli, jim posušili glave in pripravljeni so bili za spanje.

Ob slabem vremenu so si otroci sami popestrili dan, valjanje po blatu in potem tuš z brantačami

Imeli smo tekmovanje na progi preživetja, pa večerne karaoke

Spali smo v šotorih, ejejejej, to ni zame sploh. Omejen prostor ( za tri osebe), štrigule, vsakodnevni obisk polhov. Prvo noč sem štriglce še pobirala, pa drugo tudi, tretjo noč le pri glavi, četrto noč in vse nadaljne pa sem samo še zadrenjohala. Ma ko jih je**

Obiskal nas je tudi enota EPV-ja. Otrokom razkazala računalniški ;-) avtomobil. No saj če povem po pravici, je bil tudi meni zanimiv. Predvsem zato, ker sem videla koliko skrith kotičkov imajo in kako dobro izkoriščen vsak prostor. Prvo vprašnaje otrok je bilo če dela internet :-)

Hrano sta nam pripravljali kuhrici Ančka in Irena. Zajtrk je bil tako isti vsak dan, izbral si si kar si pač hotel: pašteta, med, maslo, marmelada, viki krema, čokolino, koruzni kosmiči, mleko, čaj, benko, luksus. Kosilo in večerja sta bila več ali manj šolska hrana. Okusna, dobra, dovolj velike porcije, popoldanska malica ponavadi sadje ali jogurt. Skratka lačni nismo bli.

Sem mislila da se mi bo zaradi slabega vremena vleklo, pa je tako hitro minilo. Ker smo bili na taboru štirje iz naše familije lahko napišem samo, da sem imela cot za pranje, več kot jih privlečemo z 14 dnevnega letnega dopusta. Ja čudno, ko je pa 5 dni deževalo, otroci pa so skakali po dežju, blatu. Smo se šli tisto “nič nas ne zaustavi” oz. “nič nas ne sme presenetiti”

Še za konec ena slikca. Nikar ne mečite starih pancarjev preč, lahko služijo kot podstavki oz. nogice ;-)

klopca na poti proti slapu Savici

pa še kažipot če se glih slučajno zgubite ;-)

 

  • Share/Bookmark

Komentarji (5) »

Teden odklopa

Odhajam. Semle.  Za teden dni.

Ne vem ravno če bo to dopust, če pa bo bo zelo adrenalinsko obarvan. Bo dolgih 18 letih bom zopet mentor mladini. Gre se mi ravno ne, grem pa tja na povabilo GZS

Se beremo čez teden dni. Držite pesti, da nam bo vreme naklonjeno, da bodo otroci pridni, da …. saj vem da nam ne bo hudega.

  • Share/Bookmark

Komentarji (2) »