Ajme sem s tega tabora prišla domov tako utrujena, kot da bi me tam mlatili celih 7 dni 
Vreme je bilo, saj to je tako ali tako vsak dan. Ampak bilo je slabo, napoved iz dneva v dan slabša. Najhuje je to ko se ti podere sistem in potem ne veš kaj bi z 80 otroki počel cel dan, toda otroci se znajo zamotit po svoje in dnevi so bežali mimo nas kljub slabemu vremenu. 2x nam je celo uspelo skočit v vodo, ki je mrzla za znort, noge še nekako gredo not, za vse ostalo rabiš obilo poguma. Otroci so uživali v vožnji s kanuji.
Ni treba posebej povdarjati, da smo skušali izkoristiti vsako minuto ko ni deževalo, da smo izpeljali vse igre mnogoboja.
Kljub dežju smo vsak večer kurili kres in zraven tudi nekaj spekli, jah tudi za želodče je treba poskrbeti.
Igrali med dvema ognjena, košarko, odbojko, nogomet, družabne igre, pismu sem se spomnila da moram na net jet pogledat, če se kje dobi jungle speed. Jako zanimiva igra. Tudi plesali smo, makareno, račke, sirtaki, ….
Sklepala so se nova prijateljstva, simpatije. Zadnjo noč, ko fantje niso mogli k dekletom v šotor, ker so se te tako fino zavezale so enostavno izpulili kline in dvignili šotorko, najprej kričanje, potem obilo smeha, pa še kline so morali zabiti nazaj. Aja pa ni nam ušlo vsakodnevno ocenjevanje šotorov.
Imeli smo pohod k slapu Savici. Jaz osebno se sploh ne spomnim, kdaj sem bila tam nazadnje, zagotovo 1x v osnovni šoli. Ajme kolk stopnic (baje 550), nikad kraja, pa še moje poškodovana koleno. Gor je še šlo, nazaj grede sem imela pa probleme.
Pa potem še nočni pohod do ladjice v kempu in na pokopališče.
Uuuu kakšne zvedave očke so imeli mlajši otroci in napeta ušesa ko jim je mentor Žiga pripovedoval zgodbo o vojakih. Vmes nas je pošteno namočilo, pa se nismo pretirano obremenjevali s tem. Mi je bilo pa zanimivo, ko mi je med hojo eno dekletce reklo: “Ej Suzi a veš kolk je tole fino. Meni doma nikoli nebi pustili tako po dežju hodit, pa še brez marele. Pa lej kolk mi teče dež z las. Ej zakaj pa ni zvonček na pokopališču pozvonil?” In še in še enih vprašanj. V taboru smo jih ekspresno hitro preoblekli, jim posušili glave in pripravljeni so bili za spanje.
Ob slabem vremenu so si otroci sami popestrili dan, valjanje po blatu in potem tuš z brantačami
Imeli smo tekmovanje na progi preživetja, pa večerne karaoke
Spali smo v šotorih, ejejejej, to ni zame sploh. Omejen prostor ( za tri osebe), štrigule, vsakodnevni obisk polhov. Prvo noč sem štriglce še pobirala, pa drugo tudi, tretjo noč le pri glavi, četrto noč in vse nadaljne pa sem samo še zadrenjohala. Ma ko jih je**
Obiskal nas je tudi enota EPV-ja. Otrokom razkazala računalniški 
avtomobil. No saj če povem po pravici, je bil tudi meni zanimiv. Predvsem zato, ker sem videla koliko skrith kotičkov imajo in kako dobro izkoriščen vsak prostor. Prvo vprašnaje otrok je bilo če dela internet
Hrano sta nam pripravljali kuhrici Ančka in Irena. Zajtrk je bil tako isti vsak dan, izbral si si kar si pač hotel: pašteta, med, maslo, marmelada, viki krema, čokolino, koruzni kosmiči, mleko, čaj, benko, luksus. Kosilo in večerja sta bila več ali manj šolska hrana. Okusna, dobra, dovolj velike porcije, popoldanska malica ponavadi sadje ali jogurt. Skratka lačni nismo bli.
Sem mislila da se mi bo zaradi slabega vremena vleklo, pa je tako hitro minilo. Ker smo bili na taboru štirje iz naše familije lahko napišem samo, da sem imela cot za pranje, več kot jih privlečemo z 14 dnevnega letnega dopusta. Ja čudno, ko je pa 5 dni deževalo, otroci pa so skakali po dežju, blatu. Smo se šli tisto “nič nas ne zaustavi” oz. “nič nas ne sme presenetiti”
Še za konec ena slikca. Nikar ne mečite starih pancarjev preč, lahko služijo kot podstavki oz. nogice
klopca na poti proti slapu Savici
pa še kažipot če se glih slučajno zgubite
